Pričevanja

Mojca Saje

Pika na i! ali Rak je bil prelomni trenutek mojega življenja

Sem Mojca Saje, pred 6 leti sem zbolela za rakom debelega črevesa. Pri 40 letih sem energijsko pregorela. Rak je bil kritična, prelomna preizkušnja, ki me je prisilila v globoko osebnostno preobrazbo. Stoma mi ne dela nobenih problemov, zdaj cenim vsak trenutek življenja. (2012)

Moje življenje je potekalo po običajnih tirnicah, na videz skoraj idealno. Poročena 19 let sva imela z možem dva pridna najstniška otroka; oba z visoko izobrazbo dobri službi in številne hobije. Živeli smo v veliki družinski hiši, vsi polno zaposleni in uspešni.

Pa vendar sem se globoko v sebi počutila iz dneva v dan bolj izgubljeno, osamljeno, izčrpano. Kaj je bilo narobe, da nisem zmogla biti srečna in zadovoljna?


Zmaga na slovenski popevki 2004 - skupina Dežur, Mojca 2. z desne.

Vsakodnevne obveznosti sem opravljala z veliko muko. Bilo me je strah. Srhljiva je bila misel, da se lahko moje življenje v trenutku sesuje. Lažje se je bilo prepričevati, da se moram še bolj potruditi, še bolj prilagoditi in dati še več od sebe, pa bom preživela in zdržala, kot že toliko let doslej.
Težave so se stopnjevale in jeseni 2006 dosegle kritično mejo. Bila sem brez moči, izpraznjena. Začela sem brati, iskati vzroke in rešitve. Začela sem hujšati, kar za 9 kg. Občasno so se pojavile bolečine v trebuhu in težave ob izločanju. Ko sem dvakrat opazila kri v blatu, sem se junija 2007 vendarle odpravila na pregled v specialistično ambulanto. Po rektoskopiji me je očitno pretresen mlad zdravnik večkrat tiho vprašal, če res nima nihče v družini raka. Odšla sem zmedena in prestrašena. Doma nisem nikomur nič povedala. Naslednji dan me je pregledal še starejši zdravnik in takoj začel bentiti, kje sem bila prej. V roke mi je potisnil katalog pripomočkov za stomo in kazal telefonske številke prostovoljcev. Zdelo se mi je zelo nesramno, da lahko po enem kratkem pregledu tako govori, kot da zares ve, kaj je narobe z mano.

Zmedena sem stala na hodniku pred ambulanto. Od nekod je prišla prijazna sestra, mi rekla, naj sedem in da imam vso pravico jokati. Poskušala sem ostati prisebna. Nič mi ni bilo jasno, nihče mi ni izrekel besede rak v obraz. ťNekaj je torej hudo narobe z mano, mogoče imam celo raka," sem si mislila in vlile so se mi solze. Sestri sem rekla: "No, to je pa res prava pika na i!" Po vseh mukah v mojem življenju, se mi je zdel rak takrat kot krona vseh težav.


Egipt, 2011.

Po postavljeni diagnozi so se začele stvari odvijati zelo hitro. Še isti dan sem dala kri in vzorec tkiva za histologijo in čez dva dni že opravila koloskopijo. Čez štiri dni sem bila na prvem pregledu pri kirurgu na Onkološkem institutu, ki mi je prvi mirno in podrobno razložil, kakšno je stanje in kakšne možnosti za zdravljenje imam. Predlagal je čimprejšnjo operacijo, zaradi nizke lege tumorja pa je bila zelo verjetna tudi stoma, izpeljano črevo.

Stara sem bila 40 let, nisem ne kadila in ne pila, nisem imela chronove bolezni niti polipov in nikogar v družini, ki bi imel raka. Po dejavnikih tveganja torej nisem ustrezala skupini ogroženih. Ne verjamem v naključja. Rak se mi ni mogel zgoditi kar tako po nesreči.

"Kako naj ozdravim, če ne odpravim vzroka?" Zdravniki se s tem niso ukvarjali. To je bila moja naloga. Prebrala sem vse, kar sem našla. Ves čas sem spraševala zdravnike, kaj se dogaja in kaj lahko pričakujem. Po vrsti različnih dejavnikov in naključij smo se odločili za kemoterapijo in obsevanje, operacija je sledila februarja 2009. Od takrat imam stomo, na katero sem se dobro navadila in mi ne povzroča težav.


Tekmovanje v kuhanju golaža.

Veliko pomoči sem našla tudi drugje. Srečala sem se z zdravilci in s terapevti vseh vrst, ki so mi pomagali uvideti neustrezne čustvene in miselne vzorce. Obiskovala sem delavnice in predavanja, brala in razmišljala. Pridobila sem veliko znanja, izkušenj in orodij, s katerimi danes lažje sproti rešujem težave. Izdelala sem si načrt zdravljenja, ki je vključeval ustrezno prehrano, sprostilne tehnike, pozitivne afirmacije in vizualizacije, meditacijo, redne sprehode in predvsem resno delo na sebi. Po 21 letih sem zaključila prazen zakon in se odselila iz družinske hiše, kar je bila zagotovo najbolj boleča izkušnja v mojem življenju.



Egipt, september 2011. "Dotaknili smo se duhovnega vidika in tudi na ta način doživeli skrivnostne templje in svetišča."

Skozi učenje sem začela postavljati zdrave temelje svoje osebnosti in pogumno zakorakala v globoko osebno in duhovno preobrazbo. Morala sem očistiti številne čustvene blokade in sprostiti veliko potlačene žalosti in bolečine. Spoznala sem moč misli in čustev ter resnične notranje moči. Naučila sem se prevzemati odgovornost za svoje odločitve in postavljati zdrave meje. Ne krivim več drugih za svoje življenje. Ne pristajam več na vlogo žrtve in se izogibam negativnim okoliščinam. Nimam več potrebe razlagati, kako se počutim ali razmišljam. Ne silim z rešitvami in ne skačem več na vsako prošnjo za pomoč. Moja samozavest ni več odvisna od mnenja drugih, ne rabim potrditev niti ugajati za vsako ceno. Pri 40 letih sem pregorela in energijsko bankrotirala. Rak je bil prelomni trenutek mojega življenja. To je bila lekcija in preizkušnja, ki me je dovolj pretresla, da sem zmogla bolečo, a nujno osebnostno preobrazbo. Zdaj cenim vsak trenutek življenja. Šteje vsaka misel, vsako dejanje, vsako življenje. Ves čas se učimo in spreminjamo. Vsak človek je drugačen in slediti moramo svojemu srcu.

Hvaležna sem za številne blagoslove v mojem življenju. Vsak dan sproti se učim in trudim živeti s polnim srcem ljubezni in radosti. Ne vem, kaj mi bo prinesel jutrišnji dan. A vendar se ga že neskončno veselim … :) (2012)