Pričevanja

Silva Krsnik

Znova najti žensko v sebi

Sem Silva Krsnik, za rakom dojke sem zbolela pred 17 leti, ko mi je bilo 41 let. Izguba dojke me je prizadela. Po 7 letih sem imela rekonstrukcijo dojke, kar me je zelo osrečilo. Sedaj želim pomagati drugim, zato sem postala prostovoljka. (2012)

Z gotovostjo lahko rečem, da aprila 1995 ne bom nikoli pozabila. Bila sem stara 41 let, življenje je bilo lepo, skorajda brez skrbi. V trenutku pa se je vse spremenilo. V levi dojki sem zatipala majhno bulico. Šla sem k osebnemu zdravniku, ki mi je dal napotnico za torakalni oddelek Splošne bolnišnice v Mariboru. S strahom sem prestopila prag bolnišnice, čeprav sem mislila, da bulica ni nevarna. Zdravnik me je pomiril, opravila sem potrebne preiskave in naročili so me za sprejem.

undefined
Na vrhu Triglava me vedno znova preplavi MIR narave.

Pričakovala sem manjši poseg, s katerim mi bodo odstranili bulico. Tako sem si verjela. Naenkrat pa se je vse obrnilo na glavo. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem se po operaciji prebudila iz narkoze. Najprej sem se prijela za prsi in nisem mogla razumeti, zakaj imam obvezo prek prsnega koša. Ko sem razmišljala o tem, je že prišla medicinska sestra in mi dajala navodila za razgibavanje roke. Bila sem zmedena. Nekaj ur po posegu je pristopil kirurg dr. Antonič, ki me je operiral, in mi pojasnil nastalo situacijo. Povedal je, da bulica ni bila nedolžna, da je šlo za rak dojke, zato je moral odstraniti celo dojko in bezgavke v pazduhi. Celo dojko – mi je odmevalo v glavi. Kako celo dojko? Naenkrat mi ni bilo nič več pomembno, le moje zdravje.

undefined
Ko plešem, neizmerno uživam.

Odločila sem se, da se bom borila: Bolezen me ne bo premagala, jaz bom močnejša. S podporo moža Mirana in hčerke Anje mi bo prav gotovo uspelo. Z mešanimi občutki sem zapustila bolnišnico. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se navadila na življenje brez dojke in doumela, da sem imela rak dojke. Odstranitev dojke mi je takrat rešila življenje, a doživela sem tudi velik šok. Na srečo dodatno zdravljenje ni bilo potrebno. Dobila sem prsno protezo in življenje se je počasi vračalo na stare tirnice. Nikoli se nisem smilila sama sebi. Živela sem za vsak dan posebej in si vsak dan poiskala nekaj, kar me je razveselilo in me napajalo s pozitivno energijo.
Rada sem se družila z ženskami s podobno usodo, spoprijateljile smo se, se bodrile in si izmenjavale informacije. Leto po operaciji dojke sem se namreč včlanila v Društvo onkoloških bolnikov Slovenije in se pridružila skupini za samopomoč žensk z rakom dojke Maribor. Od leta 1998 sem se vsako leto udeležila tudi društvenega pohoda na Triglav.
Hodila sem v službo in bila športno aktivna. Pri tem pa me je prsna proteza pogosto ovirala. Zato sem se leta 2002 odločila za rekonstrukcijo dojke, ki so mi jo opravili s prenosom tkiva s trebuha. Zelo sem bila srečna. Spet sem se počutila žensko, postala sem bolj samozavestna. Bila sem zopet JAZ.

Kmalu po rekonstrukciji dojke sem našla novo strast v življenju, ki mi pomaga ustvarjati ravnovesje v duši; me veseli, osrečuje in daje polet za življenje. Z učenjem orientalskega plesa sem znova našla privlačno žensko v sebi. Plešem in pri tem neizmerno uživam. Zdi se mi, da s pomočjo plesa tudi duhovno rastem, saj čutim čedalje več življenjske radosti. V naši skupini smo ženske različnih starosti, poklicev in interesov, a ko plešemo, smo si enake in se imamo lepo. Podelimo si žalost in veselje. Veliko nastopamo, v glavnem na dobrodelnih prireditvah.

undefined
S podpisom izjave sem postala tudi uradno prostovoljka programa Pot k okrevanju.

Leta 2011 sem opravila začetno usposabljanje za prostovoljko in letos tudi uradno postala prostovoljka za program Pot k okrevanju. K temu me je spodbudila lastna izkušnja, saj sem po operaciji najbolj pogrešala besedo ženske, ki je podobno izkušnjo z rakom dojke že uspešno preživela. Prepričana sem, da sta razumevajoča beseda in zgled ozdravljene ženske, ki se veseli življenja, več vredna kot pest antidepresivov. Želim, da bi vsaka obolela ženska, zmogla najti nekaj, kar bi ji pomagalo na poti k okrevanju in ji dajalo novo upanje.

Življenje je lepo, vsak dan posebej je potrebno živeti in se veseliti vsake malenkosti. Meni polepša dan že nasmeh mojih dveh sončkov, vnučkov Aljaža in Jana. (2012)

(c) Društvo onkoloških bolnikov slovenije | Pravna obvestila | Avtorji
Povečaj pisavo
Pomanjšaj pisavo
Natisni