Pričevanja

Lara Fornazarič

Moja rast skozi bolezen

Sem Lara Fornazarič, stara 21 let, študentka psihologije. Za rakom ščitnice sem zbolela pri 15 letih. Svoje bolezni ne obžalujem. Sicer se sama ne bi nikoli odločila zanjo, ampak je tudi ne bi izbrisala iz svojega življenja. (2009)

Spominjam se šolskega pregleda v prvem letniku gimnazije. Zdravnica mi je na vratu nekaj zatipala, vzela meter iz predala in mi izmerila obseg vratu. Bila sem malo začudena, saj nisem vedela, da obstajajo standardi tudi za velikost vratu. Več mojih sorodnic ima težave s ščitnico, zato nisem bila presenečena. Poslali so me k endokrinologu in nato v Ljubljano na Pediatrično kliniko.

Na izletu s Tadejo in Alešem za svoj 21. rojstni dan.

Moje zdravljenje v Ljubljani v letu 2003. Bil je zelo lep, topel sončen dan, ko sem prišla v Ljubljano. Tam sem ostala dva dni na preiskavah. Vse je kazalo na to, da gre za raka, kljub temu da punkcija gomolja tega ni potrdila. Zdravniški konzilij se je odločil, da potrebujem operacijo.
Pot me je pripeljala do dr. Bešića na Onkološki inštitut. V petek, 13. junija 2003 sem bila pri njem v ambulanti. Povedal mi je, da me bodo operirali šele čez kake tri tedne, ker odhaja na počitnice. V ponedeljek 16. sem šla na pregled glasilk kar s šolsko torbo, saj sem imela namen iti v šolo. Ko sem stala pred ambulanto, je prišel moj tata in rekel, da moram še isti dan v Ljubljano, ker me bodo naslednji dan operirali. Bila je prava šok terapija; v naglici sploh nisem imela časa misliti, kaj se dogaja. Stavba A mi je bila tuja in neprijetna, vendar so mi prijazne starejše bolnice bivanje olajšale. Stale so mi ob strani in se z menoj pogovarjale. Še sedaj se spomnim tistih treh gospa in upam, da so se tudi njihove zgodbe končale tako srečno kot moja. V trpljenju nismo nikoli sami, če se znamo odpreti in pomagati drug drugemu s pogovorom.

 
Naš tradicionalni družinski pohod, ki mi že od 7. razreda OŠ podarja trenutke sreče in miru.

Najprej so mi odstranili le pol ščitnice z bulo. Upala sem, da ne bo rak, ker nisem hotela še enkrat na operacijo. Vendar življenje ni vedno tako, kot bi pričakovali in si želeli. Čez štiri mesece sem bila ponovno operirana in ostala popolnoma brez ščitnice. Glede na dele tkiva, ki so ostali od zdrave ščitnice, so se odločili, da moram še na radiojod. Tri dni sem morala ostati sama, zaprta v sobi v stavbi A, kjer je televizija lovila le tri programe. Še sreča, da sem imela s seboj nekaj revij. Ne vem, če sem se kdaj počutila bolj osamljeno kot takrat. Saj sem imela telefon in sestre, ki so mi nosile hrano, a problem je bil predvsem v prostem času za razmišljanje. Imela sem časa na pretek in preveč misli v glavi, tudi neprijetnih, takih o trpljenju, bolečini, ki sem jo prestajala zaradi bolezni …
Svoje bolezni ne obžalujem – to lahko rečem sedaj, ko po dobrih petih letih gledam nazaj in podoživljam dogodke. Sicer se sama ne bi nikoli odločila zanjo, ampak je tudi ne bi izbrisala iz svojega življenja. Zavedam se, da je na meni pustila ne samo telesni znak, ampak tudi osebnega. Včasih se šalim s tem, da sem zares doživljenjski odvisnik od tablet, toda brez eltroxina bi se končala moja življenjska pot. Vendar me to ne obremenjuje več, ker sem pač sprejela dejstvo, da ščitnične hormone potrebujem in jih na nek način moram redno dobivati. Že pred boleznijo sem bila ťpreresnaŤ za svoja leta in nekateri bi rekli, da sem zaradi bolezni na nek način še prej odrasla. Na vprašanje, zakaj ravno jaz, dobim odgovor v vprašanju, zakaj pa jaz ne. Vsi imamo v življenju preizkušnje, takšne ali drugačne. Rak je le ena izmed njih. Ni potrebno, da naredimo nekaj narobe, da zbolimo. Prej ali slej pridemo na vrsto, da nam nekdo ali nekaj spremeni smisel življenja in tisto, zaradi česar živimo. Začela sem bolj ceniti majhne stvari in čas, ki ga preživljam z ljudmi. Po bolezni sem postala bolj odprta, naučila sem se postaviti zase in se odločila, kaj hočem početi v življenju. Nekako sem postala bogata zaradi izkušnje, ki mi je veliko prinesla ravno zaradi svoje težavnosti. Mislim, da je od posameznika odvisno, koliko pozitivnega bo odnesel od neke preizkušnje, glede na to koliko je pripravljen spremeniti sebe in svoje življenje. Če bi takrat gledala samo nase in razmišljala samo o svojih težavah in njihovi velikosti, bi mnogo bolj trpela, manj pozitivnih stvari opazila v svoji okolici in prav ničesar ne bi naučila.

 
Že peto leto na duhovnih vajah med uro tišine … na obzidju, kjer se stikata Življenje in Smrt.

Najbolj je trpela moja mama. Z očetom sta me vedno spremljala na preglede in me še sedaj, pri enaindvajsetih letih, kljub temu da jima pravim, da to ni več potrebno. Vedno mi stojita ob strani, ko ju potrebujem. V zelo veliko pomoč mi je bila tudi Jasna, sošolka z gimnazije in sedanja sostanovalka. Ko sem zbolela, se ni umaknila kot mnogo drugih, poslušala je vse moje monologe o bolnišnici. Mislim, da še sedaj ni popolnoma sproščena, ko kdaj omenim svojo bolezen. Z njeno pomočjo mi tudi šola ni delala težav. Obdržala sem prav dober uspeh. Morda me je ravno bolezen napeljala na to, da sem se odločila za študij psihologije, da bom lahko pomagala drugim. Po bolezni sem ugotovila, da lahko s svojimi izkušnjami in znanjem polepšam kakšen trenutek življenja drugih ljudi, Sedaj sem že v tretjem letniku študija psihologije v Ljubljani in na dobri poti, da postanem psihologinja.
Leto in pol sem bila tudi prostovoljka na Onkološkem inštitutu. Za to sem se odločila, ker mi je Onkološki inštitut domač. Rada sem se pogovarjala z bolniki o vsem, kar jih je zanimalo, o receptih, zgodovini, družinah, bolezni, svetu, politiki … Le redko sem komu povedala, da sem nekoč bila tudi sama na njihovem mestu. Pa ne zato, ker bi to namerno prikrivala, ampak preprosto nisem čutila potrebe, da bi o tem spregovorila.
Sedaj le redko govorim o svojem raku. Vem, da je to del moje preteklosti, vendar se mi ne zdi pomembno, da drugi izvedo za to. Moj odnos do njih bo enak, če jim to povem ali ne. Kar nekajkrat mi je bilo težko, ker je bilo sogovorniku neprijetno, ko sem pripovedovala svojo zgodbo. Sama sem sproščena, med tem ko se sogovornik pogosto zapre vase in ne spravi iz sebe niti besede. To se mi zdi včasih malce smešno. Kot bi čakali, da neham govoriti!

Moja bolezen je zares prinesla s seboj mnogo pozitivnih posledic, sprememb in tudi kar nekaj lepih trenutkov, ki mi bodo za vedno ostali v spominu. Postala sem bolj odrasla in lažje sprejemam življenje tako kot je, tudi tiste manj lepe stvari.

Ne bojte se spregovoriti! To priporočam ljudem, ki so v podobni situaciji, kot sem bila jaz. Naj se pogovarjajo o tem, kar jih muči. Pogovor razbremeni človeka in hkrati nam da občutek, da nismo sami. Pogovarjanje je osnova vsakega medčloveškega odnosa; ne moremo pričakovati, da bodo drugi vedeli, da je z nami nekaj narobe, če jim tega sami ne povemo. Bolezen lahko zelo izboljša naše odnose s tistimi, ki jih imamo radi, le zapreti se ne smemo. (2009)